Abrahamova h?i
dan na dan doma sedi,
le malokdaj gre med ljudi.

Pri?el je spet sobotni dan,
ki ne spo?tuje ga kristjan;
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih dale? stoji,
zapoldan spet doma sedi,
popoldan tako govori:

"Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi o?a, me,
da v divnjak grem sprehajat se."

Ko v grajski divnjak je pri?la,
Judovska lepa deklica
mladen'?a najde kr??en'ga.

Za bele jo roké prijel,
na srce stisnil, jo objel,
je govoriti tak' za?el:

"Da ljubit' moram vse ljudi,
tak' vera moja me u?i,
al' ljubi? me, Judovska h?i?"

Odtegne bele mu roke,
v o?i ji stopijo solze,
odre?e mu besede te:

Ak' ravno mene ljubit' sme?,
jaz dobro vem, ti dobro ve?,
da v zakon vzeti me ne sme?.?

In ?la je ?alostna domu,
To?ila milemu Bogu;
da ni nje vere, nje rodu.

Al' ve?krat je nazaj pri?la;
nje vera trden jez je bila,
ljubezni nje ni ustavila.

(a.pompe/f.pre?eren)

Letra de: http://www.letrasymusica.net